Soča s pritoki

Povodje Soče

se s svojimi 2.300 km2 razteza med Julijskimi Alpami in Jadranskim morjem. Od visokogorskega sveta severozahodne Slovenije se pokrajina preko predalpskih hribovij in zakraselih planot hitro spremeni v ravnine srednjega in spodnjega toka, dokler se v severnem delu Tržaškega zaliva ne izlije v morje. Soči se na svoji 137 km dolgi poti pridruži več  kot 60 pritokov tako iz slovenske kot italijanske strani meje. Med največjimi so Koritnica, Tolminka, Idrijca, Vipava in Ter (Torre).

Interaktivni zemljevid

Oglej si povodja rek na našem
interaktivnem zemljevidu

Soča s pritoki

Reka Soča je osrednja vodna žila severozahodnega dela Slovenije. Izvira v ledeniški dolini Trente, nato pa vstopi v Bovško kotlino, kjer je v rečnih in ledeniških nanosih izoblikovala obsežno teraso. Pri sotočju z Učjo reka kolenasto zavije in se do Kobarida prebija skozi slikovito sotesko. Proti Tolminu teče skozi široko dolino, ki sledi idrijski prelomni coni, po sotočju z Idrijco pa proti jugu in pri Solkanu vstopi na Goriško polje. V Italiji je njen tok umirjen in sledi obronkom Doberdobskega Krasa, dokler se v zadnjem delu v široki delti ne izlije v Tržaški zaliv.

V zgornjem delu porečja Soče imajo reke snežno-dežni režim z izrazitim viškom v pozni pomladi in manj izrazitim v jeseni, v srednjem in spodnjem toku pa se rečni režim spreminja v dežno-snežnega.

Do sotočja s Tolminko je Soča ohranjena v svoji naravni podobi, srednji del med Mostom na Soči in Solkanom pa zaznamuje niz umetnih zajezitev za potrebe velikih hidroelektrarn. Na italijanski strani Soča teče po Furlanski nižini in se po 137 kilometrih blizu Tržiča združi z Jadranskim morjem. Njen deltast izliv se nahaja znotraj območja naravnega rezervata.

Značilna smaragdna barva in vpetost med vrhove Julijskih Alp gradita blagovno znamko v turizmu, saj je še posebej zanimiva za različne oblike rekreacije, med katerimi so najbolj zastopani vodni športi, kopanje in ribolov. Pomembna je za ribogojstvo in odvzem proda, prav tako njeni pritoki, ki so zanimivi tudi za pridobivanje hidroenergije.

Soča izvira v osrčju Triglavskega narodnega parka in s svojimi pritoki tvori in povezuje široko območje različnih elementov varstva naravne in kulturne dediščine. Je tudi edina slovenska reka, za katero je zaradi ohranjanja naravnosti sprejet poseben zakon.

Koritnica (loška)

Koritnica izvira na nadmorski višini okrog 1200 metrov v zatrepu doline pod Mangartom. Reka z dolžino 16 km teče po ledeniško preoblikovani dolini in se na začetku Bovškega polja na nadmorski višini 380 metrov izlije v reko Sočo. Celotna dolina spada v Triglavski narodni park, v njej pa je edino naselje Log pod Mangartom. Skozi dolino Koritnice je že v preteklosti vodila pot med Oglejem in Norikom ter tudi danes predstavlja pomembno prometno povezavo med Posočjem in Gorenjsko oziroma severno Italijo/Avstrijo.

Medtem ko Koritnica v zgornjem delu velikokrat ponikne v produ, je od Loga pod Mangartom do izliva njen tok stalen in precej vodnat. Reka je pri trdnjavi Kluže izdolbla 60 m globoka in 200 m dolga korita, manjša korita in številni slapovi pa se nahajajo tudi na njenih pritokih.

Leta 2000 je drobirski tok, ki je nastal kot posledica obilnih padavin in posledično zemeljskega plazu pod Stožami, zasul in spremenil izgled večjega del doline Koritnice dol vodno od Loga pod Mangartom.

V porečju Koritnice se nahajata dve pretočni mali hidroelektrarni: mHE Loška Kortinica in mHE Možnica. V spodnjem toku je primerna za muharjenje in športno plovbo, ki jo ureja Odlok o določitvi plovbnega režima na reki Soči in na reki Koritnici.

Učja

Učja izvira v Muzcih, na sedlu Krnica v Italiji, nato pa teče proti vzhodu v Slovenijo, kjer se pri vasi Žaga po 10 kilometrih izlije v Sočo. Med pobočjema Kanina in Stola je reka oblikovala ozko in težko dostopno dolino s številnimi tolmuni in koriti, zadnja le 500 metrov pred izlivom v Sočo. Učja ni primerna za plovbo, a je zanimiva za soteskanje, ribolov in zipline. Z vidika hidroenergetske izrabe je Učja neizkoriščena, vendar so se v preteklosti že pojavljali načrti za zajezitev reke.

Nad reko Učjo je speljana cestna povezava med Posočjem in Tersko dolino, ki ju je do leta 2007 ločeval mednarodni mejni prehod Učja.

Nadiža

Povirno območje Nadiže se nahaja ob slovensko-italijanski meji na južnem pobočju Stolovega pogorja. Reko napajajo številni hudourniški potoki med Velikim Muzcem in Breškim Jalovcem, Nadiža pa dobi svoje ime šele po združitvi Črnega in Belega potoka. Najprej kot mejna reka teče proti jugu, v Breginjskem kotu naredi dvojni okljuk in pri Robiču prestopi v Beneško Slovenijo. Od tam naprej teče proti Čedadu, z vzhoda pa se ji pridruži še nekaj pritokov izpod Matajurja in Kolovrata, ki so razlog, da se to območje skupaj z glavnim vodotokom imenuje Nadiške doline. Po 60 km toka se Nadiža pri Manzanu izlije v reko Ter.

Njen hudourniški značaj je v zgornjem delu ustvaril številne tolmune, korita in prodišča, ponekod pa ima rečna dolina vintgarsko obliko. V Italiji teče Nadiža še nekaj kilometrov po ozki dolini, pred Čedadom pa se zareže v naplavno ravnico Furlanije in dobi značaj nižinske reke.

Za Nadižo je značilen snežno-dežni režim, veliko nihanje pretoka in velika prodonosnost.

V Breginjskem kotu leži večina naselij na uravnavah pobočja Stola visoko nad Nadižo, v Italiji pa so naselja bližje reki; največje med njimi je Čedad. Skozi ozko dolino, vrezano med pobočji Mije in Matajurja, je ob Nadiži speljana cesta, ki Posočje preko nekdanjega mednarodnega prehoda Robič povezuje s Furlanijo. Ta dolinski prehod je že od nekdaj predstavljal pomembno prometno povezavo med Furlansko nižino in Alpami.

Nadiža se v poletnem času ogreje na več kot 20°C, zato je izredno priljubljena med kopalci. Po ljudskem izročilu naj bi imela celo zdravilno moč. Za športno plovbo zaradi plitvosti ni primerna, prav tako ni zanimiva za hidroenergetsko izrabo, z izjemo njenega pritoka Bela.

Tolminka

Tolminka izvira v več kraških izvirih na nadmorski višini od 680 do 690 m v zatrepu doline pod obodom Tolminsko-Bohinjskih gora. Po 12-ih kilometrih se pri Tolminu na nadmorski višini 157 m izlije v reko Sočo. Najširšo uravnavo v dolini Tolminke predstavlja Polog, pod njim pa se dolina močno zoži. V spodnjem delu doline se Tolminka prebija skozi Tolminska korita, kjer se reki z leve strani pridruži njen največji pritok Zadlaščica. Sotočje rek predstavlja edino sotočje v koritih v Sloveniji in najnižjo točko Triglavskega narodnega parka (približno 180 m n. m.), celotno območje Tolminskih korit pa največjo naravno znamenitost v občini Tolmin.

Območje ob zgornjem delu reke je zelo skromno poseljeno in namenjeno večinoma kmetijskim površinam, medtem ko je poselitev v Tolminski kotlini precej gosta. Pri Tolminu so nahajajo mHE ter dve ribogojnici. Tolminka je ribolovna voda, z izjemo predela Tolminskih korit.

Idrija

Reka Idrija izvira pod vrhom Klobučarji na grebenu Kolovrata in teče proti jugozahodu kot mejna reka med Slovenijo in Italijo. Pri vasi Golo Brdo zapusti slovensko ozemlje in se kot Iudrio pri Tapoljanu (Tapogliano) pridruži reki Ter (Torre).

Reka je v preteklosti služila predvsem za vodni pogon številnih mlinov. Svetovno znana je postala leta 1947, ko je postala ločitvena črta med Jugoslavijo in Italijo.

Vipava s pritoki

Vipava je osrednja vodna žila Vipavske doline, široke flišne uravnave med višje ležečimi kraškimi planotami. Izvira v kraških izvirih v naselju Vipava in teče proti zahodu preko Vipavskega polja in flišnega gričevja v osrednjem delu doline. V spodnjem delu je dolina širša in gosteje poseljena, za reko pa je v tem delu značilen izrazito vijugast tok. V zadnjem delu teče pod vznožjem Krasa na južnem robu Goriškega polja in se pri Sovodnju v Italiji po 50 km toka izlije v reko Sočo. Celotna reka Vipava je vključena v območje Natura 2000.

Za Vipavo je značilen dežno-snežni režim z izrazitejšim jesenskim viškom od spomladanskega. Veliko nihanje vodostaja, predvsem na izvirih, je posledica kraškega zaledja, iz katerega se napajajo Vipava in njeni pritoki. Od slednjih se med pomembnejše uvrščajo Močilnik, Bela, Hubelj, Lijak, Vrtojbica in Branica.

Vipavska dolina je zaradi svoje odprtosti proti zahodu deležna močnih vplivov sredozemskega podnebja. Ugodna klima, uravnanost površja in gričevja so pomembno vplivala na razvoj kmetijstva, ki je ena izmed najpomembnejših panog v dolini. Velik del struge reke Vipave je bil v 80. letih 20. stoletja zaradi obsežnih melioracij umetno preoblikovan, za potrebe namakanja pa je bil zgrajen zadrževalnik Vogršček. Danes reka kmetijstvu služi kot pomemben vir vode za namakanje, žal pa predvsem v svojem spodnjem delu pogosto poplavlja in povzroča veliko škode tako na kmetijskih površinah kot stanovanjskih in gospodarskih objektih.

Ob reki so v preteklosti delovali številni mlini, v katerih so mleli žito za Vipavsko dolino in Kras. V današnjem času je obrečni prostor priljubljena točka za ribiče, sprehajalce, pohodnike in kolesarje.

Branica

Branica je hudourniška reka, ki se napaja na kraških obronkih in se v Vipavo izlije v Steskah pri Saksidu. Reka ločuje Vipavsko dolino in Kras, razvodnica pa poteka na grebenih Vipavskih brd. Njen pritok je večji del leta suha struga Raše, ki teče po raškem prelomu.

V preteklosti je na reki delovalo veliko mlinov. V poletnem času velikokrat presahne.

Hubelj

Hubelj nekateri viri navajajo kot potok, drugi kot reko, vsekakor pa gre za hudournik, ki se napaja iz kraških izvirov. Še posebej je zanimiv ob močnejšem deževju, saj se takrat vodnatost izrazito poveča, voda pa iz podzemlja privre skozi tri jame. Hubelj teče skozi Ajdovščino in se pri vasi Dolenje izliva v Vipavo. Izvir Hublja je eden glavnih kraških izvirov v Vipavski dolini, pomemben tudi zaradi svoje neoporečnosti in čistosti, saj sodi med najbolj pitne vode v dolini. Ob zgornjem toku Hublja so že v 16. in 17. stoletju delovale kovačije za železo in fužine.

Lijak

Potok Lijak je nestalen kraški izvir, bruhalnik, ki izvira pod lijakasto steno na vznožju Trnovskega gozda in se po 8 km izliva v reko Vipavo. Celotno območje izvira je zavarovano kot naravni spomenik, ki svojo mogočnost pokaže po večjih deževjih, ko vodostaj močno narase. Glavnina struge je bila v preteklosti regulirana.

Vogršček

Vogršček je potok, katerega ime se uporablja tudi za umetno akumulacijsko jezero, ki je nastalo z njegovo zajezitvijo za potrebe namakanja kmetijskih površin v Vipavski dolini. Ob polnem vodostaju lahko hrani okoli 9 milijonov kubičnih metrov vode in je s številnimi potmi priljubljena točka za rekreacijo, omogoča pa tudi ribolov. Vogršček se pridruži potoku Lijak, skupaj pa se kasneje izlivata v Vipavo.

Idrijca s pritoki

Idrijca je 60 km dolga reka Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, ki je s svojimi pritoki vrezana v ozke doline, nad katerimi se razprostirajo visoke kraške planote. Izvira na robu Vojskarske planote, od koder najprej teče po težko dostopni dolini proti jugovzhodu, nato pa proti severu mimo Idrije in Spodnje Idrije. Svojo pot nadaljuje po ozki dolini proti severozahodu, kjer se ji z desne pridruži pritok Cerknica. Po sotočju s Trebušico priteče v širšo dolino, ki v dinarski smeri poteka po aktivni idrijski prelomni coni. Tik pred koncem toka se Idrijci z desne pridruži še Bača, nato pa se pri Mostu na Soči zlije s Sočo.

Idrijca ima hudourniški značaj. Zanjo je značilen dežno-snežni režim z močnim jesenskim in manj izrazitim pomladanskim viškom.

Reka je imela v preteklosti velik pomen pri plavljenju lesa za potrebe rudnika živega srebra v Idriji, danes pa padec Idrijce in pritokov izkoriščajo številne manjše hidroelektrarne. Zaradi svoje neokrnjenosti, čistosti in naravnih kopališč so vode zanimive tudi za kopalce, s svojim izjemnim bogastvom rib in številnimi skritimi kotički pa predstavljajo pravi raj za ribiče. Potencial za razvoj sonaravnega turizma je kljub temu še zelo velik.

Idrijca s pritoki predstavlja naravno vrednoto državnega pomena, uvrščena pa je tudi med območja Natura 2000. Njen povirni del je bil leta 1992 razglašen za Krajinski park Zgornja Idrijca. V bližini sotočja Idrijce z Zalo leži največja hidrološka posebnost v porečju Idrijce – Divje jezero, zavarovano kot naravni spomenik.

Trebuščica

Trebuščica izvira pod Mrzlo rupo na robu Vojskarske planote in se po 14 kilometrih pri Dolenji Trebuši izlije v Idrijco. Njen izliv je prava posebnost, saj se izliva proti toku Idrijce. Dolino obdajajo strma gozdnata pobočja in divje grape, v katerih je nastalo veliko slapov in tolmunov. Največje naselje ob reki je Dolenja Trebuša ob njenem spodnjem toku. V zgornjem toku leži Gorenja Trebuša, na samih pobočjih in slemenih pa veliko samotnih domačij. Dolina razmejuje Čepovansko in Vojskarsko planoto ter ju hkrati povezuje, za širše območje pa ne predstavlja pomembne prometne povezave.

Ob Trebuščici se v njenem srednjem toku nahaja žvepleni izvir, eden izmed dveh v slovenskem prostoru.

Prvih 5 km reke je rezervat in gojitvena voda za soško postrv, preostali del pa je ribolovna voda. Na njej je tudi nekaj manjših hidroelektrarn in ribogojnica. V preteklosti so Trebuščico izkoriščali za plavljenje lesa.

Bača

Reka Bača izvira pod Bačarskim vrhom in se po 30-ih km izlije v reko Idrijco v Bači pri Modreju. Ozka dolina med Tolminsko-Bohinjskimi gorami in Cerkljanskim hribovjem, med katerima se Bača prebija, se imenuje Baška grapa. Zaradi utesnjenosti je ob cesti le nekaj večjih naselij, med katerimi je največje Podbrdo, večina manjših naselij pa leži na terasah visoko nad reko.

Prvi trije kilometri Bače so gojitvena voda za soško postrv, preostali del pa ribolovna voda, ki je z jezom v Klavžah razdeljena v dva dela.

V začetku 20. stoletja je bila skozi Baško grapo tik nad reko speljana železnica (bohinjski odsek proge Dunaj–Trst), ki je Posočje povezala z Gorenjsko in še danes predstavlja pomembno prometno povezavo med regijama. Prav tako je pomembna tudi cesta povezava.

Cerknica

Reka Cerknica izvira pod Črnim vrhom, teče skozi cerkljansko kotlino in se pri Želinu izlije v Idrijco. Območje porečja Cerknice zaznamuje hribovit svet, preko njega pa vodijo naravni prehodi iz Poljanske in Selške doline proti dolini Idrijce in naprej proti Soški dolini.

Reka Cerknica je ribolovna reka, skupaj s pritoki pa je zanimiva tudi za hidroenergetsko rabo.

Pošlji nam vprašanje

Pošlji nam vprašanje, pobudo, mnenje,...






Ste vedeli, da

je bila doslej največja znana soška postrv dolga 121 centimetrov in je tehtala kar 25 kilogramov?
Najdena je bila v jezeru na Mostu na Soči.

Ste vedeli, da

iz Divjega jezera odteka reka Jezernica, ki je najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji? Po 55 metrih se pri Idriji izliva v reko Idrijco.

Ste vedeli, da

so ob reki Vipavi in njenih pritokih v preteklosti delovali številni mlini, žage in kovačije?